Pred okoli deset tisoč leti je začel gojiti prežvekovalce, ki so dajali mleko, kar je v težkih razmerah omililo stradanje. Zaradi naključne napake v genskem zapisu, zaradi katere se je encim laktaza izločal tudi v odraslem življenju, so redki preživeli nadaljevali vrsto. To motnjo, ki jo imenujemo laktazna perzistenca, je pračlovek širil na različne konce sveta. Tisti odrasli, ki so se lahko hranili z mlekom krav in drugih domačih živali, so lažje preživeli sušo, obdobja pomanjkanja in – predvsem na severu – dolge temne zimske noči.

Do genske spremembe, ki naj bi Evropejcem omogočila pitje mleka, naj bi po najnovejših ugotovitvah prišlo pred 7500 leti na predelu med Balkanom in srednjo Evropo, najverjetneje na ozemlju današnje Romunije in Madžarske. Mleka najverjetneje niso uživali surovega, temveč v fermentirani obliki.