Medtem ko so v študijah, opravljenih v letih 1999 in 2000, ugotavljali prisotnost anorganskega živega srebra v krvi pri dveh odstotkih žensk, je ta delež do leta 2005 in 2006 narasel na kar 30 odstotkov. Višje vrednosti tega so opazili predvsem pri starejših ženskah. Analiza je opozorila tudi na močno povezavo med kronično izpostavljenostjo živemu srebru in pojavom nevrodegenerativnih in nevrorazvojnih bolezni. Posebno odkritje analize je bila tudi ugotovitev, da so z izpostavljenostjo živemu srebru povezane ravni hipofiznega hormona lutropina. Med viri okoljske izpostavljenosti živemu srebru, ki velja za močan nevrotoksin, so okužene ribe, premogove elektrarne, amalgamske zobne zalivke in cepiva, ki vsebujejo konzervans timerosal. Živo srebro se pojavlja v elementarni (kovinski), organski in anorganski obliki. V ribah se nahaja na primer v organski obliki. Raziskave na živalih pa s pokazale, da se pri kronični izpostavljenosti organskemu živemu srebru ta kovina spremeni v anorgansko obliko in se nalaga v možganih, kjer lahko ostane več let. Živo srebro se sicer nalaga še v jetrih, organih imunskega sistema in hipofizi.